»Družina – navodila za uporabo«

Zakaj se v naši hiši kregamo?

»Kakšna si, nič mi ne pustiš, vsi drugi prijatelji pa lahko grejo!«

»Nikoli ne pospraviš za sabo!«

»Že najmanj 10x sem ti rekel, da odnesi smeti, pa so še zdaj tu.«

»Če boš cel dan na računalniku, ne bo ravno dosti iz tebe.«

»Za vse sem sama, lepo bi bilo, če bi mi kdo kdaj vsaj malo pomagal ...«

Ste že kdaj slišali ali izgovorili te ali podobne stavke? Ste bili kdaj priča temu, da so jih izgovorili drugi? Se vam zdi, da se v nedogled ponavljate in da se vam v družini kot pokvarjena vinilna plošča vrtijo vedno isti konflikti in vedno iste težave? Se vam kdaj zdi, da se odzovete na podoben način, kot so se mogoče odzvali vaši starši (pa čeprav vam to ni bilo všeč)? Res je, beseda bo tekla o komunikaciji v družini.

Vsak posameznik prihaja v partnerski odnos in družinsko življenje z nekimi osebnimi prepričanji (o tem, kakšen naj bi bil partner, kakšni naj bi bili otroci, kako bo izgledalo skupno življenje, kako se bo kdo obnašal ...). Na podlagi teh prepričanj si ustvarimo pričakovanja do odnosa in do druge osebe ter neko vizijo našega skupnega partnerskega in družinskega življenja. Imamo torej vsak svojo osebno vizijo na eni strani in eno samo skupno realnost na drugi, torej je verjetnost, da bo prihajalo do neskladij, kar velika. In do tukaj je še vse razmeroma običajno. Zalomi se tam, ko začnemo razmišljati, koliko sploh imamo znanj, strategij ali orodij za učinkovito reševanje težav, ko te nastanejo? Koliko so nas naučili naši starši in drugi pomembni odrasli o komunikaciji, o odnosih in negovanju le-teh.

Takrat ko nimamo zaloge naučenih tehnik, strategij in načrta, se seveda odzivamo tako, kot nam je v tistem trenutku najbolj dostopno. Informacije o tem, kako se obnašati in pogovarjati v določeni situaciji, pa najdemo v svojih privzgojenih vzorcih, pri prijateljih, v knjigah, medijih. Po svojih najboljših močeh združimo vse te vire in reagiramo – na partnerja, na otroka, na starša ... Pogosto reagiramo tako, »kot je reagiral tata v mojem otroštvu« ali pa »kot je reagirala mama, ko sem bil poreden«.

Dobra novica je ta, da naši načini odzivanja niso del naše »obvezne opreme«, nismo se z njimi rodili, temveč smo se jih tekom odraščanja in življenja naučili. In kar smo se enkrat naučili, se je možno tudi odučiti, z vajo. Poleg tega – tako kot smo se lahko svojih zdajšnjih stategij enkrat naučili, se seveda lahko naučimo tudi novih.

Se vam pogosto dogaja, da se sredi jeze in konlfikta s partnerjem ali otrokom spomnite na vse dobre lastnosti, ki jih ima, ter na vse pozitivne stvari, ki jih je kdaj naredil? Vam gre na smeh? Ste se mogoče namuzali ob teh besedah, saj veste, da so napisane s cinično noto? Pri svetovalnem in terapevtskem delu z ljudmi se namreč pogosto srečujemo prav s temi miselnimi zmotami – ko je nekaj narobe, je narobe vse. Ko smo jezni na otroka zaradi nečesa, je kar naenkrat cel otrok »slab« in vse v zvezi z njim  narobe. In ko se spremo s partnerjem zaradi nečesa, si nemalokrat dovolimo posploševati v stilu: »nikoli ne pospraviš za sabo«, »sigurno bo spet zamudil«, »nalašč mi to dela« in podobno. Te naše interpretacije navadno niso podprte z objektivnimi dejstvi in jih ustvarimo sami, ko dovolimo, da nas negativne misli in čustva preplavijo ter si ne damo prostora za konstruktivnost. Pozabimo na vse pozitivno na partnerju, na otroku, v naših odnosih in smo osredotočeni samo na negativno. Še več, nekateri se tako zelo oklenejo teh negativnih občutij, da ne govorijo s partnerjem cel dan, da so jezni na otroka do večerje, da se kislo držijo še tri dni ...

V Ajdovščini že od marca poteka program preventivnih treningov starševskih veščin »Neverjetna leta«. V ta program so vključeni starši otrok, ki imajo težave z vedenjem, in prvih nekaj srečanj se starši učijo samo tega, kako se z otrokom igrati, kako ga pohvaliti, kako ga spodbujati ... Skratka, kako vnašati pozitivno vzdušje in toplino v odnos z otrokom. Torej, tu je naš »recept« za reševanje družinskih konfliktov! Ne smemo dopustiti, da zapademo samo v kolesje konfliktov in težav, ob tem pa pozabimo na pozitivne lastnosti, vedenja in dejanja ostalih družinskih članov.

V naslednjih zapisih bom govorila ravno o tem – kako negovati pozitivne odnose v družini in med partnerjema, kako postavljati jasne meje, kaj narediti s trmo in agresijo in še mnnogo drugih uporabnih tem. Lepo povabljeni k branju!

Tina Avbar

Univ. dipl. psihologinja

Preberi tudi Družina - navodila za uporabo

Deli Nazaj